Bosa stopala stopajo po vlažnih gozdnih tleh. Iglice, odpadlo rjavo listje in drobno borovničevo grmičevje. Stopala se dotaknejo mehkega, z dežjem prepojenega maha. Mehka voda prepoji vsako poro našega telesa s svežino in čistostjo. Globoko se usidramo v mehka prepojena tla. Pozdravi nas vonj humusa iz vsega, kar gozdu bilo je odveč. Iz višine padlo je na tla, vrnilo se je nazaj, da postane kompost za ponoven pomladni preporod. Vse staro kar humus je postalo, sedaj spodbuja in zbuja, da z intenziteto klorofil nastaja. Vse zeleno postaja. Zbuja se vse na novo, v novo rojstvo. Ozelenela krošnja kar vabi k rojevanju. Petje divjega petelina naznanjajo ženitveni ples barvnih peres. Ptičja gnezda polna malih in golih bitij. Drevesne vdolbine ponovno polne življenja slepih veveričk.

Tako kot Mati da, mati tudi vzame. Kjer je gnezdo prepolno naravni red poskrbi in kačo povabi, da vzame. Borovnice rodijo za vse, medvede in ljudi. Neprestan tok spremembe je gozdu naraven. Mladi jeleni trkajo svojimi mladimi rogovi in sila zorenja jih naravno odlomi. Rogovje odpade za sabo pa pustijo živo in skelečo rano. Iz te bolečine se bo novo, večje in močnejše razvije.

Predstavljajte si suha in razpokana kamnita tla. Veter nosi droben prah prsti in semena cvetlic. Neomejeno poplesavajo v zraku, dokler se ne ujamejo v razpoko kamnite zemlje. Seme obleži in v težkih razmerah čaka odrešilno poletno nevihto. Znotraj njega je močen impulz rasti in širitve. Iskra, ki jo niti suša in kamnita zemlja ne more ugasnit. Že samo rahla jutranja rosa je za seme kot milost, ki intenzivnost impulza še poveča. Celo tako močna je ta iskra, da požene kalček in se zasidra globoko v razpoko kamnite zemlje. V globinah najde odrešilne kapljice vode, ki so kot pogum in zaupanje vase za popoln razcvet. Potrpežljivost in vera vase je nagrajena z nenadno poletno nevihto, ki s svežino napoji še najgloblje razpoke in brazgotine v zemlji. Sedaj seme v celoti pokaže moč, iskro in veličino notranjega impulza. Rastlina zraste se razcveti. V vsej svoji lepoti se tiho obrne proti soncu in s svojo markantnostjo nastavi ogledalo soncu. »Poglej kaj si ustvaril« reče soncu. Seme tako pokaže svoj pogum, potrpežljivost in hvaležnost soncu in zemlji. Nagradi ju z barvami in delikatnostjo svojega cveta.

Ob momentih ne vem, popolne megle, ko izgubiš smer, orientacijo je normalno za ego da se sprašuje. Del identitete želi odgovor na kaj, kako, kam grem, kako bi se povezal z ljudmi in svetom, kako se nebi počutil kot tujec v tem svetu. Oseba išče odgovore… se vrti okoli svoje osi in gleda ven.

Kot da stojimo ob smerokazu, puščice pa kažejo v nešteto smeri. V katerokoli smer se obrneš pa opaziš samo meglo, vidiš pa samo do iztega svoje roke.

Znano kajne? Tudi meni v tem trenutku. Oseba je blazno nervozna, želi skočit v glavo in tam najti odgovor. Teži, da nekaj naredim, izmisli se kaj, napiši kaj, loti se aktivnega iskanja.

Intermezzo……Tako smo bili trenirani skozi celo življenje. Sistem, svet, šola in starši so nas trenirali, da smo čim boljši, najpametnejši, da najdemo odgovore čim hitreje. V glavi. Realno gledano pa glava lahko najde odgovore samo iz spomina, naučenega, znotraj škatle. Najprej te zaprejo v škatlo, potem ti pa še perejo mozeg o izvirnih idejah izven ustaljenih konceptov. Kakšen paradoks!

Zeleni zajček Bernard je živel v velikem zajčniku z ostalo zajčjo družino in prijatelji. V zajčjem domovanju so bile dokaj jasno, kako zgleda tipično življenje tipičnega zajca. V tej kletki je naš zelenko sicer živel zelo udobno. Vsega je imel vedno na pretek. Bazenček za kopanje, svojo sobo s pogledom na korenčkovo polje in seveda neomejeno količino solate, korenčka in priboljškov. Neomejeno se je lahko igral s prijatelji v igralnici. Živel je življenje v zlati kletki.

Za vedoželjnega zelenega zajčka pa je ta zlata kleta postajala utesnjujoča. Kot bi se nekaj v njem ugasnilo. Postajal je vse bolj nemiren, preganjale so ga temne misli, igranje in plavanje ga ni več veselilo. Tudi hrana mu ni več teknila. Lahko je samo še zrel v daljavo proti zahajajočemu soncu ter sanjal. Želel je spoznati nepoznane pokrajine, neznane okuse hrane in sanjal je o srečanjih z neznanimi živalmi. Njegove tačke so želele ustvarjati zajčje slikarije novih pokrajin in oblikovati glinene skulpture.

Žalosten in razočaran si je mislil, da zanj ni rešitve in da bo za večno ždel v tej zlati kletki, kjer ima na voljo vse in nič.

V prejšnjem tednu sem vam predstavila zgodbo zelenega zajca.

Rodil se je tako zelen, da je njegova unikatna zelena dlaka marsikateremu članu zajčjega klana predstavljala veliko težavo. Ostali so mu očitali, da vzbuja preveč pozornosti in je zato popolnoma neprilagojen za skupnost zajcev.

Sicer je zeleni zajec imel vse značilnosti klasičnega travniškega zajca. Oboževal je korenček, dolgi teki po travnikih so bili njegova strast, še najraje pa je imel čohanje po mehkem kožuščku.

Problem zelene dlake se je z obiskovanjem osnovne šole samo še povečal. Sošolci v zajčji šoli so se iz njegove zelene dlake norčevali ter mu za zabavo strigli dlako. Neprestano so ga hecali, da se je mati narava z njim poigrala, kar ga je zelo bolelo.

Pred sošolci zajčki je zato redno popolnoma zamrznil ter postajal tesnoben. Namesto, da bi se med odmori igral, se je v zajčji luknji tresel. Ni vedel ali od jeze ali od strahu. Počutil se je nesposobnega se ubraniti nadlegovanja in zasmehovanja. Hvala bogu za zajčjo luknjo, si je mislil.

Medtem doma, staršema zajčja ušesa niso koristila, saj mu nista verjela kaj se dogaja. S časoma so se strah, jeza in nezaupanje do sozajčkov in zajčjega življenja zarezalo do kosti in globlje.

Tako je zeleni zajček, namesto da bil vesel in razigran nagajivi zajček, spoznal sebe v novi luči. Postal je prestrašen in jezen. Ni se znal postaviti zase, za vsako ceno se je izogibal konfliktom in se tudi sam večkrat zamazal z rjavo barvo zemlje. Skrival in sramoval se je svoje zelene barve in staršev ni želel obremenjevati še s svojimi težavami. Pričel se je skrivati pred sabo in svetom za kar je s pridom uporabljal svojo zajčjo luknjo.

Zajčja luknja je zanj pomenila sobo pobega v namišljeni svet, proč od svojih težkih občutkov in težav s sošolci. Kot vsak dan doslej se je zeleni zajec tudi tokrat skril v luknjico in čakal, da ga strah mine Njegove oči so bile zelo zaspane, težke in utrujene od večnega bežanja. Stisnil se je v zeleno kepo in pričel živo sanjati.

Zgodba gre takole…

Nekoč je živel zelen zajec. Prav ste prebrali, ni bil navaden, bel, rjav ali sivkast zajec temveč zeleni zajec. Od vseh ostalih zajcev je bil torej drugačen, zato so bili ostali zajci mnenja, da ne spada mednje. V želji, da bi v družbi ostalih belih, rjavih in sivkastih zajcev postal sprejet je začel obsojati svojo drugačnost, ker je zelen in ne tak kot drugi zajci. Zeleni zajec je postajal vedno bolj  odrezan od sebe, nemiren, nesrečen, nesproščen v družbi in v njem so se strašne misli množile kot zajec, svojo srečo pa je iskal v potrditvi drugih.

In kaj je narobe z zelenim zajcem? V resnici nič. Preveč verjame ponotranjenim prestrašenim mislim o sebi, da ni vreden, ker je tak kot je in nalepkam, ki so mu jih dali drugi.

Zgodba o zelenem zajcu ima srečen konec, ki vam jo bom zaupala v prihodnje. Situacija, v kateri se je zeleni zajec znašel je le vrh ledene gore in le eden izmed njegovih problemov bivanja in delovanja.