Megleni momenti
Ob momentih ne vem, popolne megle, ko izgubiš smer, orientacijo je normalno za ego da se sprašuje. Del identitete želi odgovor na kaj, kako, kam grem, kako bi se povezal z ljudmi in svetom, kako se nebi počutil kot tujec v tem svetu. Oseba išče odgovore… se vrti okoli svoje osi in gleda ven.
Kot da stojimo ob smerokazu, puščice pa kažejo v nešteto smeri. V katerokoli smer se obrneš pa opaziš samo meglo, vidiš pa samo do iztega svoje roke.
Znano kajne? Tudi meni v tem trenutku. Oseba je blazno nervozna, želi skočit v glavo in tam najti odgovor. Teži, da nekaj naredim, izmisli se kaj, napiši kaj, loti se aktivnega iskanja.
Intermezzo……Tako smo bili trenirani skozi celo življenje. Sistem, svet, šola in starši so nas trenirali, da smo čim boljši, najpametnejši, da najdemo odgovore čim hitreje. V glavi. Realno gledano pa glava lahko najde odgovore samo iz spomina, naučenega, znotraj škatle. Najprej te zaprejo v škatlo, potem ti pa še perejo mozeg o izvirnih idejah izven ustaljenih konceptov. Kakšen paradoks!
Ampak kaj ti je za storiti v hudi megli? V megli je kar velika verjetnost, da se popolnoma izgubiš, zalutaš in iz strahu narediš popolnoma nelogične in škodljive poteze. Saj poznate, ob prisotni nervozi rečeš preveč in grde stvari, kažemo s prstom ven, odbijamo ljudi proč od sebe. Postanemo podobni smerokazu, ostri kot puščica, rigidni in raztreščeni.
Pri smerokazu pa lahko opazimo še eno stvar. Usidran je v zemljo. Prizemljen, stabilen in samo stoji. Kaže še eno smer, navznoter. Naslonimo se na štango in pričnimo usmerjati puščice navznoter. Ko je tako pozornost usmerjena navzdol in navznoter, opazimo da se vdih prične poglabljati, izdih pa je dolg in podaljšan. Misli so kot oblaki. V telesu se lahko pričnejo pojavljati senzacije. Mogoče je občutek v prsnem košu razširjen in bolj odprt. Mogoče se pojavi tudi mravljinčenje v prsnem košu in nogah. Mogoče se grlo počuti tesno. Nič hudega, to je občutek, ki nas pelje domov. Dihanje se upočasnjuje, odprtost prsi in grla se povečuje. Vibriranje se širi po celem telesu. Naj se zvibrira do konca, domov, v telo. Opaziš razširjen prostor znotraj, senzacije se ves čas spreminjajo, opaziš nenavadno lahkotnost in mir, mogoče veselje.
Sedaj boste rekli, da še vedno nimate odgovora. Mogoče. Se je pa znotraj nas pojavila razširitev, občutek odprtosti, lahkotnosti in miru. Sedaj smo izven škatle, a globoko v sebi. Tu je prava inteligenca doma. Tu je doma globoko poslušanje in slišanje drobnih signalov o smeri. Potrpežljivost, počasnost in poslušanje so vrline najmodrejših.
Akcija se naravno zgodi, ko je jasno nebo. V megli pa se naslonimo na smerokaz, se usidrajmo globoko v notranjo odprtost in počakajmo, da sonce posuši meglo. Jasnina je vedno tu, samo potrpežljivo je potrebno počakati, da notranje sonce vzvalovi vse meglene kapljice.
