Rodila sem se v precej kaotično in dramatično družinsko drevo. Že zelo zgodaj sem sprejela prepričanje, da svet, tak kot je, zame ni varen in da se moram zaščititi, “saj tukaj ne vedo kaj delajo.” Kot otrok sem že zelo zgodaj obupala nad odraslimi in posvojila prepričanje, da sem sama za vse; pojavili so se občutki zapuščenosti, ne-pripadanja in osamljenosti. Predvsem pa občutek, da taka kot sem nisem dovolj dobra. Edini kraj, kjer kot otrok nisem bila osamljena, je bila narava. Domača kmetija mi je poleg trpljenja ponudila globoko povezavo z naravo. Narava je bila moj prvi dom. Gozd, travniki, črički, njiva, voda in sonce. Svet fantazije je bil moje zatočišče. V doživljanju vseh elementov narave, popolnoma v naravi a hkrati popolnoma odrezana od sveta, svojega telesa in notranjosti. Telo mi je že zgodaj predstavljalo bolečino. Vse je bolelo, tako fizično in psihološko kot čustveno. Navzven sem bila deklica, vedno vesela in za akcijo, vedno polna energije, vedno pripravljena na delo in pomoč domačim.

Znotraj pa je bolelo. Vsa zadržana bolečina se je izražala kot impulzi nenadzorovane jeze, uporništva, depresivnih stanj in nezmožnosti navezovanja stikov z vrstniki. Spekter čustev se je gibal samo okrog jeze, žalost je bila prepovedana, veselje obvezno. Dolga leta sem notranji naboj bolečine uravnavala z odvisnostmi od športa, hrane in drugih substanc.

Tako je bila moja krošnja navzven videti velika, vendar so se veje je šibile pod lastno težo. Korenine pa bi moral iskati z lučjo. Tako je bila (in še vedno je) pot spoznavanja sebe oblita predvsem s solzami, telesnimi bolečinami, občutki nemoči in strahovi kot posledica občutka odrezanosti od celote.

S pomočjo karmične diagnostike sem naredila nekaj korakov bližje sebi, svet pa se je spremenil po prebuditvi kundalini energije. Ko je ekstaza kundalinija minila, je do tedaj potlačena bolečina priplavala na plano, hkrati pa se je kot luč na koncu tunela pojavil Učitelj Aleksandar Marinković s pravim orodjem zame. Spoznala sem pogovorno hipnoterapijo kot terapevtskim orodjem in nedualnost oziroma direktno spoznavanje naše narave kot zavest in večno odprtost.

Vse pretekle izkušnje in travme v meni prebujajo modrost. Spoznavanje lastnih ujetosti in trpljenja je kot svinec, ki se pretaplja v zlato. Spoznala sem tudi, da nič v življenju ni tako težko, da bi bilo vredno obupati. Vse, kar ti je vrženo na pot, ti je dano, ker imaš v sebi vsa sredstva, da pot prehodiš. Izkazalo se je, da je najtežje bežati od bolečin, ustaviti se in obrniti pogled navznoter pa je dejanje hrabrih in na dolgi rok osvobajajoče.