Cvet se razpira list za listom dokler se popolnoma ne razcveti. Tako smo tudi mi kot cvet, ki se razpira. Naši vzorci delovanja v odnosih, zgodbe o samem sebi, naša prepričanja so kot cvetni listi, ki zastirajo središče cveta. Ujete kapljice vode v cvetu pa predstavljajo naše frustracije, zadržana in neosvobojena čustva (sram, krivda, žalost, strah).

Ko se cvet razpira se pričnejo osvobajati tudi zadržane solze, ujeta čustva in prepričanja.

POGOVORNA HIPNOTERAPIJA

Kako se pogovorna hipnoterapija razlikuje od ostalih terapij?

Pogovorna hipnoterapija temelji na zavedanju, da vsak človek v sebi nosi že vse odgovore, potrebne za razrešitev problema. Tako je bistvena razlika v primerjavi z ostalimi terapijami v tem, da vas v nič ne prepričujem ali ponujam rešitev, ampak vas z vprašanji usmerjam navznoter, da sami najdete svoj vir za rešitev težav. Ne vračamo se v preteklost in je ne problematiziramo, če to ni nujno potrebno. Temeljno je zavedanje in zaupanje, da vaše notranje védenje pozna, kaj je najbolje za vas in na kakšen način vas bo pripeljalo do rešitve problema. Terapevtka je kot odprt prostor in prisotnost, ki lovi signale in se odziva na vaše usmeritve.

Pogovorna hipnoterapija pomaga pri osvobajanju različnih strahov in čustvenih stisk iz travmatičnih izkušenj, tesnobnih občutkov ter drugih psiholoških in čustvenih težav iz vaše preteklosti. Na terapiji lahko razrešujete partnerske odnose, odvisnosti, spreminjate sebe in svoja prepričanja.

Problem

Naše celo življenje je pogojevano z vero, kulturo, družbenimi normami in političnim sistemom. Denar, zdravstveni in finančni sistem na nas vplivata hipnotično. Verjamemo, da nam bo vijoličen kos papirja kupil sreči, sproščenost in ljubezen. Večino dneva živimo v budnem transu in smo prepričani, da nam bo ljubezen partnerja prinesla mir, svobodo in lahkotnost pa nam bo prinesla popolna postava in zdravje. Pogojenosti iz strani naših staršev, prednikov, prijateljev, šole in kolektivnega delovanja družbe nam oblikuje skoraj vse aspekte življenja.

Kot bi se rodili v škatljico, ki jo mi poimenujemo naše življenje. Na ta svet se rodimo nedolžni, s sčiščenimi očali, brez prask in filtrov skozi katere opazujemo svet. Sebe in sveta ne doživljamo kot omejen prostor ali škatljico. Zvedavost, želja po izkušnjah in učenju so naše naravno stanje. Skoraj neizogibno pa se zgodi, da s časoma povzamemo poglede in prepričanja staršev in družbe okoli nas.

Z opazovanjem svoje notranjosti lahko opazimo, da smo povzeli čustvovanje staršev, njihove ideje kaj se sme in kaj se ne sme. Ideje okolice postanejo naše ideje. Odpore do nečesa ali nekega čustvenega stanja, reaktivno delovanje in grobe načine komunikacije povzamemo iz naše okolice in jih doživljamo kot za normalno in naše.

Velikokrat je čas naših otroških let poln omejitev, lahko pa da je bila naša razigranost in iskriva nedolžnost kaznovana z ignoranco, nevidnostjo in nerazumevanjem s strani staršev. V otroku ta hlad s strani staršev velikokrat povzroči brazgotino. V otrokovi psihi se ta lahko zabeleži kot nevrednost, kot pomanjkanje samozavesti in izguba notranje moči. Pojavijo se lahko strahovi in notranje zamrznitve. Otrok lahko prične obsojati svojo igrivost in kreativno izražanje, misli si, da ni dovolj dober, da je »preveč«. Prične nadzirati svoja čustva in čustvene reakcije in jih zaznava kot, da so nedovoljene in neustrezne. Tako jih raje zadrži zase, jih potlači ali pa celo nezavedno razvije odpor do sebe. Zadržana čustva/energija, ki ne teče, pa običajno zamrzne ali pa najde pot gibanja preko nenadnih izbruhov jeze ali celo manipulativnega obnašanja.

Tako lahko pozneje v življenju opazimo, da ne znamo navezovati stike, se ne izražamo pristno, se skrivamo in ne pokažemo svojih talentov. Ne znamo se postaviti zase in po tihem obsojamo vsako drugačnost in drznost. Polni smo strahov in se skrivamo pred življenjem. Ne sledimo svojim potrebam, željam in sanjam. Naše življenje postane polno omejitev in umikanja, polno odporov in prepričanj o sebi in življenju. Živimo v mali tesni škatljici, ki neizogibno postane premajhna, temna in tesnobna. Ni iskre, svežine, lahkotnosti in zagona za soočanje z izzivi. Izzive doživljamo s strahom in vsak neuspeh doživljamo kot osebna nesposobnost in poraz.

Velikokrat v iskanju lepših občutkov in življenja menjamo službe in partnerje. Iščemo užitek, potovanja in naslednjo najboljšo dogodivščino. Ker je naša škatljica prepolna preteklih bolečin niti ne moremo v polnosti zaužiti svežine vsake izkušnje. Velikokrat, ko se ustavimo, se pojavi tesnoben občutek, od katerega se želimo odmaknit z iskanjem novega dogajanja.

Kamorkoli gremo s seboj nosimo naše notranje stanje. Neizogibno, ko se ustavimo prične to notranje stanje trkati na vrata naše zavesti, ker želi biti opaženo in se premaknit. Pritiski lahko postanejo neznosni in se kažejo kot depresija, napadi panike, tesnoba, izbruh jeze, fobije, izguba stika z realnostjo in bežanje pred intimnostjo.

Vprašanja kot smerokaz

Izpraševanje naših idej, prepričanj in načinov delovanja so kot svetilka v temni kleti. Vprašanja osvetlijo še najtemnejše dele naše kleti – podzavesti. Vzemi si čas in odgovori na spodnja vprašanja. Prižgi si svetilko…

#Kaj motivira moja dejanja? Je dejanje brez agende ali pa “če to storim, dobim nekaj v zameno” ali “če to storim, potem se počutim ljubljenega in sprejetega?”

#Ali delam nekaj, ker tako delajo vsi? Ali je to tudi moja želja?

#V čem uživam? Ali sledim temu? Kaj mi preprečuje, da bi sledil temu, v čemer uživam?

#Ali lovim določen cilj, ker mislim, da me tam čaka tisto, kar mi manjka?

#Koliko trpljenja in nesreče je dovolj, da si bom pripravljen reči: “Dovolj tega, sedaj pa se ustavim?”

#Ko nekaj počnete… Ali ste se že kdaj vprašali po razlogu za neko početje.

#Ali to želim sam ali so me tako naučili? Mi sploh paše to početi?

#Ali je ideja po kateri živim moja ali od koga drugega?

#Kakšen je razlog, da ne odgovorim po resnici? Kaj je tako strašnega v tem, da se skrijem za lažjo?

#Kakšni so razlogi, da ne slediš notranji srčni želji?

#Kateri strah misliš, da je prevelik, da bi se premaknil naprej?

#Ali naredim nekaj samo zato, ker je v nasprotnem primeru občutek krivde neznosen?

#Te je sram izraziti svojo potrebe in želje?

#Pred čem bežim s kontroliranjem situacij?

Vendar je naš pravi jaz potrpežljiv in neuničljiv. V kolikor mu pričnemo dajati pozornost, se bodo zastarane brazgotine in zamrznitve pričele raztapljati. Spraševati in opažati se pričnemo o prepričanjih in idejah po katerih živimo. Ko jih odvržemo, opazimo, da znotraj sebe postajamo nekoliko lažji in bolj živi. Živost nam prinese sposobnost pogledati v strahove, ki domujejo v nas. Strahovom se ne izogibamo več, celo opazimo, da s pogledamo v njih izgubijo svojo moč. Pričnemo si zaupat, počutimo se varni v telesu in želimo si še globlje. Več kot odvržemo prepričan, bolj se zastala čustva pričnejo premikati, pritečejo solze, a hkrati priteče tudi občutek odprtosti in svobode. Prebudi se ponovno naša iskrivost in želja po lastnih kreacijah (v kakršnikoli obliki), želimo se izrazit in uporabiti svoj glas. Ponovno se prebudimo v ples naše esence, ples gibanja vseh naših aspektov. Čustev, misli, telesa in duha. Dogaja se ples vsega kar smo. Spoznamo, da je ta ples neoseben. Je neobremenjen ples zavesti. Prebudimo se v resnico in mir, ki nas je ves čas preko vsakega izziva posebej kliče, da se spoznamo. V tem plesu se še vedno pojavljajo izzivi, bolečina, sreča in žalost, vendar te niso več osebni. So izraz zavesti v tistem trenutku. Je samo spoznavanje in odkrivanje sebe v vseh odtenkih izraza življenja.

Lahko spoznamo, da so bile najgloblje bolečine darilo za nas, kot vrata za prebuditev v še neodkrite dele sebe - duha.

Potek terapije

Na terapiji pričnem z poglobljenim izpraševanjem, da pridobim več informacij o problemu. Za uspešnost same terapije je potrebna resnična želja po spremembi in iskrenost do sebe. Terapija je varna, saj vi določate ritem in kako globoko v travmatične dogodke si dovolite iti.