Udomačen zeleni zajec Bernard

Zeleni zajček Bernard je živel v velikem zajčniku z ostalo zajčjo družino in prijatelji. V zajčjem domovanju so bile dokaj jasno, kako zgleda tipično življenje tipičnega zajca. V tej kletki je naš zelenko sicer živel zelo udobno. Vsega je imel vedno na pretek. Bazenček za kopanje, svojo sobo s pogledom na korenčkovo polje in seveda neomejeno količino solate, korenčka in priboljškov. Neomejeno se je lahko igral s prijatelji v igralnici. Živel je življenje v zlati kletki.

Za vedoželjnega zelenega zajčka pa je ta zlata kleta postajala utesnjujoča. Kot bi se nekaj v njem ugasnilo. Postajal je vse bolj nemiren, preganjale so ga temne misli, igranje in plavanje ga ni več veselilo. Tudi hrana mu ni več teknila. Lahko je samo še zrel v daljavo proti zahajajočemu soncu ter sanjal. Želel je spoznati nepoznane pokrajine, neznane okuse hrane in sanjal je o srečanjih z neznanimi živalmi. Njegove tačke so želele ustvarjati zajčje slikarije novih pokrajin in oblikovati glinene skulpture.

Žalosten in razočaran si je mislil, da zanj ni rešitve in da bo za večno ždel v tej zlati kletki, kjer ima na voljo vse in nič.

Nato pa se je zgodila noč, ki je še ni doživel. Močan orkanski veter je čez noč odnesel streho zajčnika. Vsi ostali zajčki so čepeli in se tresli v svojih sobicah, Bernarda pa je spreletela misel o svobodi. S tresočimi nogami, poln strahu, vendar sanjami v srcu, se je odrinil na svobodo.

Tekel in tekel in tekel je dokler ni srečal ježa. Ker je bil precej lačen, jež pa je na svojem hrbtu nosil hruško, ga je prosil za delež sladkega sadeža. Med jedjo mu je jež predal kar precej nasvetov kako varno priti do afriških planjav. Predvsem pa mu je svetoval, naj ga srčna želja hrabri na poti, neglede na težke okoliščine, ki se lahko pojavijo pri taki neznani poti.

In še kako prav mu je prišel ta nasvet, ko je ravno za zajčjo dlako ušel štirim kolesom divje kovinske pošasti. Tudi srečanje z lačno lisico mu je pustilo precej globokih brazgotin v kožuščku. Izmučen se je zavlekel v drevesno votlino in se zjokal od teže poti. Mislil si je, da je nor in prešibek za nadaljevanje. Tako je v votlini čepel že en teden in opustil idejo o slikanju afriških planjav. Sedmo noč je zaslišal skovikanje bele snežne sove. Občutiti ga je bilo kot  modro prigovarjanje in vzpodbujanje o nadaljevanju poti. Predala mu je tudi sporočilo o Afriki.

»Na cilj boš prispel, ko boš videl sivega orjaka z zelo dolgim nosom«. Zajček jo vpraša, da kako bo vedel kakšen je dolg nos. Sova pa samo modro zapela: »Ko boš videl boš vedel. Tudi vse stvari, ki jih potrebuješ za ustvarjanje bodo tam srečale tebe.« Preden je sova neslišno odletela na lov, jo je Bernard pogledal v oči in občutil v telesu kot električni naval upanja. Spomnil se je tudi na ježa in silovito nadaljeval pot.

Na poti je srečal tudi miško, ki mu je zažugala, da je ideja o slikanju Afrike prevelika za njega, tudi orjaški jelen mu je namenil kar nekaj obsojajočih stranskih pogledov in ga s smrčkom potiskal nazaj domov. Srečal je družino bobrov, ki niso mogli razumeti zakaj bi nekdo tvegal svoje življenje in zapustil zlato kletko kjer imaš vse.

Po dveh letnih časih in z zimo za petami, se je končno na obzorju pojavila popolnoma neznana pokrajina. Topla in sončna se je zdela kot neskončna sreča. Ko pa je zagledal orjaka z dolgim trobcem je vedel, da je prispel na cilj. Od navdušenja je zmagovalno dvignil tačke v zrak in se globoko nadihal afriškega zraka. Sanje so bile pod njegovimi tačkami in srce navdušeno.

Sloni so se kopali in uživali v blatni kopeli. Bernard je slona prosil naj mu pripravi kepo ilovnatega blata, da se kar takoj loti oblikovanja. Navdušen dobi ogromno kepo ilovice pred svoje zelene tačke. Spreletela ga je tudi misel o barvah za slikanje. V tistem trenutku prileti mimo pisana ptica. Bernard se je lahko samo čudil, kako je lahko na eni živali toliko različnih barv. Povprašal jo je, kje se v Afriki lahko dobi barve. Pogleda ga iz strani in iz ukrivljenega kljuna je zapela: »Če postaneš moj prijatelj ti barv nikoli ne bo zmanjkalo.« Odpuli si modro pero, ga namoči v vodo in z mokrim peresom prične risati po skali. Z velikimi črnimi očmi zeleni zajček opazuje to papagajsko magijo. Mokro pero za seboj na skali pušča modro sled. Preden odleti mu papiga prišepne, da biva v bližnjem gozdu v jati tisočih pisanih papig. Nagrada za Bernardovo srčno potovanje pa je neomejena količina peres katerekoli barve.

Ves utrujen je zeleni zajček Bernard zvečer zlezel v svoj brlog in si prvič privoščil sladke banane. Počutil se je kot da ima rojstni dan. Spreletele so ga misli o prepotovani divji poti, o ježu, lisici, miški, jelenu, bobrih in sovi.

Spoznal je, da je potrebno v najtežjih trenutkih prositi za pomoč. Vedno se najde nekdo, ki ti nakloni sladko in opogumljajočo besedo za nadaljevanje.

Pomislil je tudi, da divje sanje vedno prinesejo marsikateri stranski pogled, obsojanje in prasko na duši. Vsaka praska pa se s časoma zaceli in spremeni v modro učno lekcijo. Hvaležen si je bil za hrabrost in da se je uprl strahu, obsojanju in kritiki tistih, ki mu niso prisluhnili. Vse to je znal preskočiti in nadaljevati svojo pot.

Srečanje s sovo pa je v njem pustilo poseben pečat. Izkazalo se je, da ko si v največji stiski se pojavi modrec z nasvetom. Če znaš ostati znotraj sebe dovolj tih in resnično prisluhniti, lahko nasveti pridejo do tebe na nenavadne načine. To je lahko le zgolj pritrdilen skovik sove, naježena dlaka navdušenja ali pa šepet vetra v hrbet.

Tako zelen zajček Bernard ni bil več udomačen zajček ampak pravi divji zeleni zajec, ki zna slediti svojemu srcu.