Pogumno dejanje prestrašenega zelenega zajca

V prejšnjem tednu sem vam predstavila zgodbo zelenega zajca.

Rodil se je tako zelen, da je njegova unikatna zelena dlaka marsikateremu članu zajčjega klana predstavljala veliko težavo. Ostali so mu očitali, da vzbuja preveč pozornosti in je zato popolnoma neprilagojen za skupnost zajcev.

Sicer je zeleni zajec imel vse značilnosti klasičnega travniškega zajca. Oboževal je korenček, dolgi teki po travnikih so bili njegova strast, še najraje pa je imel čohanje po mehkem kožuščku.

Problem zelene dlake se je z obiskovanjem osnovne šole samo še povečal. Sošolci v zajčji šoli so se iz njegove zelene dlake norčevali ter mu za zabavo strigli dlako. Neprestano so ga hecali, da se je mati narava z njim poigrala, kar ga je zelo bolelo.

Pred sošolci zajčki je zato redno popolnoma zamrznil ter postajal tesnoben. Namesto, da bi se med odmori igral, se je v zajčji luknji tresel. Ni vedel ali od jeze ali od strahu. Počutil se je nesposobnega se ubraniti nadlegovanja in zasmehovanja. Hvala bogu za zajčjo luknjo, si je mislil.

Medtem doma, staršema zajčja ušesa niso koristila, saj mu nista verjela kaj se dogaja. S časoma so se strah, jeza in nezaupanje do sozajčkov in zajčjega življenja zarezalo do kosti in globlje.

Tako je zeleni zajček, namesto da bil vesel in razigran nagajivi zajček, spoznal sebe v novi luči. Postal je prestrašen in jezen. Ni se znal postaviti zase, za vsako ceno se je izogibal konfliktom in se tudi sam večkrat zamazal z rjavo barvo zemlje. Skrival in sramoval se je svoje zelene barve in staršev ni želel obremenjevati še s svojimi težavami. Pričel se je skrivati pred sabo in svetom za kar je s pridom uporabljal svojo zajčjo luknjo.

Zajčja luknja je zanj pomenila sobo pobega v namišljeni svet, proč od svojih težkih občutkov in težav s sošolci. Kot vsak dan doslej se je zeleni zajec tudi tokrat skril v luknjico in čakal, da ga strah mine Njegove oči so bile zelo zaspane, težke in utrujene od večnega bežanja. Stisnil se je v zeleno kepo in pričel živo sanjati.

Sanje so mu prinesle sporočilo nezavednega zajčjega sveta. V sanjah je videl, da bo postal zagrenjen, jezen star zeleni zajec, ki je svoje zajčje življenje namenil temu, da je negoval le svoj strah. Ta stari zeleni zajec ni bil družaben in nikogar ni znal zares imel rad. Svoje bistvo duše je večno skrival in nikoli ni dovolil, da bi ga kdo resnično spoznal. Ker se je ukvarjal samo s strahom in bežanjem pred sabo, ni nikoli pomislil, da bi svojo drugačnost uporabil za pomoč drugim.

Sanje so ga tako pretresle, da je skoraj prebledel. Ni želel postati zagrenjen star zeleni zajec. Ni želel biti le nekdo, s katerim se je mati narava poigrala. Zato se je odločil, da bo sebi in drugim pokazal, da je pogumen zeleni zajček in da se mati narava nikoli ne zmoti. Vsaka nenavadna značilnost ima tudi svoje prednosti. 

V zajčji dolini so ravno v tistem času svoj dopust preživljali gologlavi jastreb in njegova družina. Neprestano so lačni preletavali zajčjo dolino. Pričela se je velika zajčja lakota, saj so vsi zajci  prestrašeni in lačni čepeli v svojih zajčjih luknjah. Vsak dan so upali, da jastreb in njegova družina zaključi s svojim dopustom.

Med tem je bil edini sit zajec naš zeleni zajček. Njegova zelena dlaka se je neverjetno zlila z travnato poljano in zelenjem poljskega korenja. Ob opazovanju lakote in trpljenja v zajčji dolini je sklenil, da se bo pridno lotil nabiranja korenčkov za ostale sorojake. Tudi za tiste, ki so ga prej zasmehovali in se iz njega norčevali. Ostali sivi, beli in rjavi zajci niso mogli verjeti, da je njegovo srce ostalo mehko kot njegova zelena dlaka.

Z vsakim novim korenčkom, ki ga je prinesel, so beli, rjavi in sivi zajci spoznali, da je vsaka drugačnost dobrodošla, saj lahko prinese dobro in obogati celotno zajčjo skupnost. Ker dopustovanja jastrebove družine ni bilo videti konca, so se nekateri beli in sivi zajci celo opogumili in svojo dlako pobarvali na zeleno. Končno so malo svobodno zadihali na zelenih poljanah in zelenemu zajčku pomagali pri nabiranju hrane.

Naš zeleni zajček je tudi spoznal, da se strahu vsaj zaenkrat ne bo znebil. Lahko pa ga pogleda v oči, ga objame in vzame s seboj na zelene planjave. Tam mu bo strah pomagal izostriti čute in pozornost za zaščito pred pticami roparicami.

Naš junak zeleni zajec je tudi spoznal, da ne more vplivati na to kaj si drugi mislijo o njem, da pa vsekakor noče postati zagrenjen zelen zajec. Zato je v sebi prebudil svojo zajčjo igrivost in lahkotnost, svoja dolga zelena ušesa pogumno postavil pokonci ter sproščeno pričel živeti svoje zajčje sanje. S časom je ugotovil, da so njegove dolge in hitre noge dobre še za eno stvar. S svojimi dolgimi nogami lahko skoči tudi čez ovire slabih mnenj in obsodbe drugih. Vsak skok čez oviro pa je samo dodaten trening za dolge teke čez travnike pred lisičko zvitorepko.

V tem svetu smo na nek način vsi zeleni zajci, ki se učimo sobivati z zelenostjo drug drugega. Z nami ni nič narobe samo priučeni smo bili, da je zelenost sama po sebi napačna. Hkrati velikokrat pozabljamo na bistveno stvar, ki nas vse združuje. Vsi smo namreč rojeni iz istega Izvora in smo v našem najglobljem bistvu Eno. Združujejo nas ista hrepenenja, po  ljubezni, miru, celovitosti, biti viden, slišan in biti sprejet tak kot si. Zato se je potrebno opominjati vsak dan, ko naletimo na odpore okolice, da se ravno tako ta oseba bori sama s sabo, in uči sprejemati svojo drugačnost tako kot mi.

V kolikor poznaš nekoga, ki je »preveč« zelen ali pa se sam najdeš v zgodbi junaka zelenega zajčka, bom vesela, če deliš objavo, stisneš <3 ali pa komentiraš svojo zeleno izkušnjo. 😊

Zgodba in življenje zelenega zajca je zgodba nas samih. Naj se razširi zgodba zelenega zajca tudi do otroških ušes ali pa odraslih z notranjimi otroškimi ušesi, ki se v strahu sami tresejo. Naj jih zgodba navdihne, da pogledajo ven iz svojih luknjic.