Umetnosti življenja in razcveta
Predstavljajte si suha in razpokana kamnita tla. Veter nosi droben prah prsti in semena cvetlic. Neomejeno poplesavajo v zraku, dokler se ne ujamejo v razpoko kamnite zemlje. Seme obleži in v težkih razmerah čaka odrešilno poletno nevihto. Znotraj njega je močen impulz rasti in širitve. Iskra, ki jo niti suša in kamnita zemlja ne more ugasnit. Že samo rahla jutranja rosa je za seme kot milost, ki intenzivnost impulza še poveča. Celo tako močna je ta iskra, da požene kalček in se zasidra globoko v razpoko kamnite zemlje. V globinah najde odrešilne kapljice vode, ki so kot pogum in zaupanje vase za popoln razcvet. Potrpežljivost in vera vase je nagrajena z nenadno poletno nevihto, ki s svežino napoji še najgloblje razpoke in brazgotine v zemlji. Sedaj seme v celoti pokaže moč, iskro in veličino notranjega impulza. Rastlina zraste se razcveti. V vsej svoji lepoti se tiho obrne proti soncu in s svojo markantnostjo nastavi ogledalo soncu. »Poglej kaj si ustvaril« reče soncu. Seme tako pokaže svoj pogum, potrpežljivost in hvaležnost soncu in zemlji. Nagradi ju z barvami in delikatnostjo svojega cveta.
Mi smo semena, življenje pa nas vodi skozi lahkotna in tudi težka ter razpokana obdobja. Navkljub težkim razmeram (suha razpokana zemlja) naš impulz nikoli ne umre. Učimo se živeti in se razraščamo kot rastlina. Lahko boli in je težko, a impulz ne more umreti. Jutranja rosa do nas pride kot pomoč nekoga ali pa nenaden klic po spremembi. Pogum in vztrajnost pa sta vselej nagrajena (poletna nevihta). Vera vase (voda) počasi zdravi brazgotine težkih začetkov (otroštva), hvaležnost in milost pa se vedno rodita iz izkušenj, takih ali drugačnih. Za rastlino ni nič doživetega poraz, je samo življenje tako kot je. Tudi za nas nič ni poraz, ampak so samo učenja umetnosti življenja in razcveta.
