Kaj nas gozd lahko nauči?

Bosa stopala stopajo po vlažnih gozdnih tleh. Iglice, odpadlo rjavo listje in drobno borovničevo grmičevje. Stopala se dotaknejo mehkega, z dežjem prepojenega maha. Mehka voda prepoji vsako poro našega telesa s svežino in čistostjo. Globoko se usidramo v mehka prepojena tla. Pozdravi nas vonj humusa iz vsega, kar gozdu bilo je odveč. Iz višine padlo je na tla, vrnilo se je nazaj, da postane kompost za ponoven pomladni preporod. Vse staro kar humus je postalo, sedaj spodbuja in zbuja, da z intenziteto klorofil nastaja. Vse zeleno postaja. Zbuja se vse na novo, v novo rojstvo. Ozelenela krošnja kar vabi k rojevanju. Petje divjega petelina naznanjajo ženitveni ples barvnih peres. Ptičja gnezda polna malih in golih bitij. Drevesne vdolbine ponovno polne življenja slepih veveričk.

Tako kot Mati da, mati tudi vzame. Kjer je gnezdo prepolno naravni red poskrbi in kačo povabi, da vzame. Borovnice rodijo za vse, medvede in ljudi. Neprestan tok spremembe je gozdu naraven. Mladi jeleni trkajo svojimi mladimi rogovi in sila zorenja jih naravno odlomi. Rogovje odpade za sabo pa pustijo živo in skelečo rano. Iz te bolečine se bo novo, večje in močnejše razvije.

Poletna sopara nevihto pripravi. Električne sile neba ustvarijo praznino sredi gozda. Prepolovijo mogočen hrast in spustijo žarke svetlobe na gozdna tla. Tam kjer večna senca je kraljevala, sedaj sončni žarki vdihnejo svetlo vzpodbudo želodom in hrastom mladičem.

Jesenski vetrovi visoka drevesna bitja vsakič znova oklestijo vsega kar je šibko, gnilo in staro. Drevesa odvržejo vse kar ovira njihov razvoj v širine in višine. Njihove korenine neprestano tipajo za novim micelijem. Globine zemlje drevesne korenine dosegajo z roko v roki z gobjim micelijem. Vsak potrebuje zaveznika, zvestega spremljevalca za doseganje nepoznanih globin. Lahko bitje je vidno, veliko in mogočno, pa vendar brez nevidnega spremljevalca, večnega pomočnika, težko bi dosegel takšne višine.

Tako žolna na sveže v deblo ustvari vdolbino, da  se prebije do sočne žuželke pod lubjem. Na prvi pogled morda kruto izgleda, ko tako kljuje v sveže meso drevesa. Pa vendar, drevo je pod svojo skorjo bolno in umirajoče. Organski tok sam poskrbi, da je bolno drevesno telo ponujeno, da drugačno življenje postane. S svojo smrtjo omogoči razcvet plazečim bitjem. Aktivira se dolgo speči micelij gliv, ki čakal je na svojo priložnost. Teža snega dokončno deblo ponovno vrne na humusna tla. Taka je pot od želoda v višine in ponovno na tla.

Naj te gozd nauči, da prebujanje, rast in razvoj enega bitja, spodbuja razcvet bitij v njegovi neposredni bližini.

Ko je nečesa preveč in ni v skladu z naravnim redom, se ta povrne tako, da ti je to odvzeto. Na lep ali krut način, ali to želiš ali pa ne. K vsakemu lahko pride kača v gnezdo.

Gozd nas uči tudi, da iz vsake rane običajno zraste nekaj močnejšega, tako kot jelenu roge. Torej je skelenje do neke mere dobrodošlo. Saj veste, skoraj vsi modreci so sivi in v njihovi koži so zarezane brazde globoke.

Učenja gozda so tudi nenadne spremembe. Strela je kot nenaden dogodek ali preobrat v našem življenju, ki nam popolnoma preusmeri jadra. Za seboj velikokrat lahko pusti pogorišče s solzami, a polno novih možnosti. Mogoče bolj pravih priložnosti za našo notranjo iskro. Postanemo kot sveže kaljen želod, ki ga sonce oplazi. Postanemo odprti za nove sopotnike in pomočnike na poti, ki se še piše. Ti pomočniki so kot skrit micelij v tleh. Še veš ne, da te podpira, a brez njih težko preživiš.

Za vsakim razcvetom pa pride tudi čas venenja in umiranja. Plavamo s tokom življenja, menjamo in živimo nove zgodbe in spoznavamo sebe v še neodkritih oblikah.

Od daleč naravni tok izgleda krut in neizprosen, ampak le tako se lahko rojevajo nove življenjske oblike. Najprej podremo staro, da se lahko zgradi novo in sveže. Razcvet se vedno zgodi na podlagi odpadlega. Gozd to dela že tisočletja. Tudi mi smo del tega gozda in smo v tem času rojeni za to.

Kaj nas gozd lahko nauči?

Mi smo del gozda, del vesoljnega ekosistema. Nikoli nismo bili ločeni od celote. Preko naših oči so bili samo nanešeni filtri, ki so nam zastirali bister pogled. Bivanje v gozdu je lahko in naravno, ko si dovolimo odstraniti filtre in sčistiti pogled. Sama se ponovno učim tele resnice: »Ponovno se poveži z naravnim tokom obstoja, ki je tukaj in zdaj. Spoznal boš sebe in spremenil se bo svet.«