Soočanje s telesnim trpljenjem bližnjega.

Normalno je, da se ob pogledu na umirajočega pojavi žalost. Občutek je, da se bomo kar utopili v žalovanju in da solza nikoli ne bo zmanjkalo. Vrtimo film lepih dogodkov, slik drhtenja življenja v ljubljenem. Sedaj pa, ko odpremo oči, opazimo podobo razjedanja telesa, ki je v primežu telesnega trpljenja. Pred nami je podoba telesa, ki ga čaka smrt.

Če gledamo na umiranje samo iz telesnega vidika, se v nas porodi strah pred trpljenjem, strah pred bolečino, notranje razjedanje krivde ob nemoči. Nemoč nas ugrabi in pozabimo, da mi nismo telo, ga pa imamo.

Obnašamo se kot, da je življenje in smrt v naših rokah. Naša odgovornost. Kot da o načinu, času in prostoru odhoda odločamo mi, svojci. Naša odgovornost je negovanje in ohranjanje vitalnosti življenjske sile. Trpljenje in smrt pa sta dogovorjena individualno, med Bogom in mano, tabo, svojcem…  

V našem prostoru in kulturi smo pozabili, da ima telesno trpljenje prečiščevalen učinek na dušo. Trpljenje je iniciacija. Nekaj postane tako neizogibno, tako nas vklene v svoj objem, da ne moremo več spregledati. Moramo pogledati in se soočiti ter predati ujetost, ki nas drži.

Zato, v teh časih, ne glejmo s pomilovanjem in obupom na umirajoče in bolne. To so specialne duše, ki so nase običajno prevzele ogromno družinsko breme. Prečiščujejo pa ga preko svojega bolnega, bolečega in umirajočega telesa. Delo opravljajo za vse, zase, družinsko linijo in kolektivno. Do zadnjega danega diha se predajo, da mi vsi lahko lažje in bolj sveže dihamo.

Zgodi se, da lahko zmaga življenje ali pa zmaga smrt. V vsakem primeru ni nobenega poraženca.

Obisk smrti nas uči živeti.

Naj ponovim.

Obisk smrti nas uči živeti.

Smrt je soseda novega začetka.

Vprašanje je, kaj nas je smrt naučila. Kako bomo od te točke dalje hodili?

In kaj reči svojcu, bolnemu ali umirajočemu? Nič. Ostani odprt in prazen. Naj se smrt, žalost in  bolečina razlijejo skozi to praznino.

Skozi praznino se zgodi sprejemanje, zdravljenje, sočutje in preporod. Skozi praznino lahko vsak uzre Sebe, kot če bi se pogledal v umirjeno gladino jezera.

Tako smo v teh trenutkih drug drugemu lahko največje zdravilo, ko smo tihi, prazni odprti in zavestni.